 |
Učiteljev izziv
pišemo o knjigah
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
carolinaribic
Pridružen/-a: 12.05. 2016, 14:11
Prispevkov: 5
|
 Objavljeno: 12 Maj 2016 17:42 Naslov sporočila: John Green KDO SI, ALJASKA? |
 |
|
Zgodba govori o Milesu. Preseli se v gimnazijo Culver Creek v Alabami in tamkajšni cimer Polkovnik mu že prvi dan nadene nadimek Bajs (čeprav je Miles suh) in mu predstavi svojo klapo, to so Takumi in Aljaska. Aljaska je dokaj nenavadno dekle. Za sedmi rojstni dan si je celo sama izbrala ime. Živi v sobi, ki je od vrha do tal založena s knjigami, katere rada prebira. Vedno se spomni najboljših potegavščin, vedno ima na zalogi cigarete in alkohol ter druge uči matematiko. Bajsu priskrbi zmenek z Laro, ki tudi postane del klape. Miles je izvrsten v poznavanju poslednjih besed umirajočih in jih rad uporablja v vsakdanjem življenju. Aljaska mu je všeč že od samega začetka, vendar si nič ne upa, saj ima fanta. Nekega večera pa se poljubita in izpoveta ljubezen in Miles je prepričan, da bosta od zdaj naprej skupaj. Ko pa se zbudi, sledi sto šestintridesetim dnevom veselja sto šestintrideset dni žalosti in bolečine, saj Aljaska umre v prometni nesreči. On pa ne more preboleti še vedno se ukvarja le z njo. Še vedno zelo malo ve o njej in še vedno o njej mnogo premišljuje. Problem je le v tem, da Aljaske ni več tu, da bi mu lahko odgovorila na njegova vprašanja. Knjigo sem sedaj brala že tretjič in mi je še vedno zelo všeč, prav tako Krive so zvezde, ki jih je napisal John Green. Zelo so mi všeč njegova dela na primer tudi Lažna mesta, vendar Kdo si Aljaska pa mi je ena izmed najljubših. Čeprav sem še vedno mnenja, da je prva polovica knjige boljša. Všeč so mi liki in kako so predstavljeni in pa tudi misli Milesa in poslednje besede znanih ljudi, ki jih velikokrat recitira.
Tukaj pa je še en odlomek iz knjige, o zadnjem skupaj preživetem dnevu Milesa in Aljaske:
Govorila je potihem in zamišljeno, kot da mi pripoveduje skrivnost, jaz pa sem se nagnil k njej, ker me je na lepem prevzel občutek, da jo moram poljubiti, da bi jo moral poljubiti takoj zdaj, na tem prašnem oranžnem kavču z luknjami od cigaret in s prahom, ki se je desetletja nabiral na njem. In res bi jo: še naprej bi se ji približeval, dokler mi ne bi bilo treba nagniti obraza, da ne bi trčil v njen prifrknjeni nos, in potem bi začutil pritisk njenih tako mehkih ustnic. Res bi ga. |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
